Podjetje, ki ima zaposlenega več kot enega človeka, je že na tem, da gradi delovni tim. Osnovna predpostavka gradnje delovnega tima je, da ga sestavljajo kvalitetni posamezniki, kamor seveda spadajo tudi tisti, ki so končali dobre, globalno priznane šole. Druga postavka dobrega tima je, da sta (so) osebi v timu kompatibilni. Kompatibilnost med člani tima (sodelavci) pomeni, da morajo biti sicer različni po stroki, vrsti sposobnosti in afiniteti do različnih vrst dela, a enaki ali podobni po vrednotah, stopnji osebne integritete, stopnji sposobnosti in, kar je morda najvažnejše, stopnji razširjenosti osebnega konteksta.

 

Razmišljanje

Osebni kontekst pomeni človekovo širino, velikost in način razmišljanja, globalnost networka, znanje tujih jezikov, izkušnje z več in ne samo enega sveta (ne samo domače, ampak tudi mednarodne izkušnje). Na prvi pogled sicer nelogično, a vendar jasno je, da sredina z določenim kontekstom težko sprejema nekoga z drugačnim kontekstom, četudi je »večji« ali »boljši«. Ljudje se radi družimo s sebi enakimi ali sebi podobnimi, vse ostalo pa v nas vzbuja neugodje. Nepoznanemu se raje izognemo, čeprav nosi za nas pozitivne posledice. Samoumevno je, da veliko ljudi vseeno razmišlja prav nasprotno, v svojo sredino vabijo široke, zahtevne ljudi, ki jih vse skupaj popeljejo na višjo ali širšo raven razmišljanja, vendar se na tak korak sistematično pripravljajo.

 

Bližnjica?

Drugi problem, ki ga v svoji svetovalni praksi zaznavam tudi sama, pa je, da veliko posameznikov meni, da sta čas in trud, pa tudi denar, vložen v študij MBA, zadovoljivo nadomestilo za resnično širjenje osebnih poslovnih znanj in izkušenj. Večina meni, da je MBA neke vrste bližnjica za siceršnjo pot »od skladiščnika do predsednika«. Da lahko z MBA in samo zaradi MBA začno na drugem ali tretjem, ne na zadnjem mestu. To pa seveda ni res. Če vi želite igrati res veliko igro, morate zagotoviti več inputov. Najprej seveda teoretičnega, nato pa še osebnostnega, ki je sestavljen iz integritete, delovne discipline, nenehnih izzivanj lastnega načina razmišljanja, pripravljenosti za tveganje in znanja, kako se pravilno tvega, sposobnosti kontrole lastnih odločitvenih poti in predvsem kontrole lastnih mentalnih stanj. Rečeno preprosteje, če razmišljate po šolsko: ko je potrebno rešiti praktičen problem, če iščete v knjigah poslovne rešitve za naslednje tisočletje in če vas zgrabi panika, ko se zgodi malo večji problem, MBA ni znamka, ki bi vas rešila pred oznako »neprimeren za vrhunskega menedžerja«. Programi MBA so pač komercialni programi, oblikovani tako dobro, kot se šolski kurikulum le da oblikovati, še vedno pa niso in nikoli ne bodo mogli biti nadomestilo za izkušnjo iz pravega sveta, za izkušnjo z ulice. Povezava obojega, teorije in prakse, znanja in ideje šele lahko ponudi pravi odgovor. Ne bo držalo, da v tujini ljudje kar napredujejo samo zato, ker imajo MBA. London Business School je naredila raziskavo, zakaj vodilna podjetja ne vpisujejo več svojih ljudi v njihove MBA programe. Odgovor je bil: premalo izkušenj resničnega sveta, preveč prestiža. Preveč želje po hitrem uspehu, premalo volje za delo.

 

Večna dilema

V svoji praksi še nisem srečala osebe, ki je naročnik ne bi zaposlil zato, ker bi bila »prevelika«, preveč izobražena ali preveč sposobna. Nasprotno pa srečujem uprave, ki bi tudi »na zalogo« kupile pametne ljudi, če so le na razpolago. Sem pa srečala posameznike, ki so menili, da so veliki in sposobni samo zato, ker so imeli naziv. Ne glede na to, kako staromodno se sliši: na koncu bodo vaše kote in koordinate določili vaš značaj, vaša vizija, vaš kontekst, vaše resnično znanje in ne diplome, ki jih imate v predalu, ne glede na šolo. Saj se vsi spomnimo, da je Bill Gates nima, ali ne?