Kdo je pravi vodja?

Pravi vodja je oseba, ki je prvič pripravljena prevzeti vodstvene odgovornosti. Ne glede na sladkost, ki se zdi edina sestavina vodenja od zunaj, je v prvi vrsti vodenje velika odgovornost, ki vedno postavlja druge na prvo mesto in sebe na drugo. Vodenje nujno zahteva videnje velike slike, slike, ki je večja od posameznika – vodje in večja od skupine, ki jo vodi. Vodenja zahteva zelo jasne cilje, predvsem pa njegovi dve predpostavki – kam gremo in zakaj gremo. Kako gremo, je že stvar, ki se lahko delegira in ne zahteva nujno sodelovanja vodje. Vodenje zahteva – bolj kot ekonomski ali tehnični pregled nad dogajanjem – filozofski in duhovni pregled nad dogajanjem, pri čemer pod »duhovni« mislimo vse posledice našega delovanja za širšo skupnost skozi prihodnji čas.

 

Kakšne so zahteve?

Vodenje zahteva sposobnost taktičnega razmišljanja, sposobnost precenjevanja strategij, sposobnost pretehtanja mnenj, sposobnost hitrih in kvalitetnih odločitev, zahteva popolno predanost predmetu vodenja, zahteva izjemno mentalno kondicijo, katere najzahtevnejši deli so znati prenašati poraz/izgubo, znati prenašati zmago/dobiček (kar dela težave več ljudem kot prvo), znati čakati, ko je treba čakati, in reagirati v natančno odmerjenem časovnem okviru ter preklapljati med prvim in drugim (izjemna sposobnost redkih).

 

In smo že pri tem, ali se vodja rodi ali naredi

Mnenj v zvezi s tem vprašanjem je toliko kot ljudi, torej lahko podam samo svoje mnenje, pridobljeno na podlagi teoretične izobrazbe, dela z drugimi in z lastno izkušnjo vodenja. Osebno menim, da je vodenje poklic, s katerim se rodiš ali pa ne; da bi postal dober vodja, pa je potreben uk. V grobem je sestavljen iz (neobhodnega večletnega) mentorstva, iz miselne discipline, iz gojenja prepričanj, ki podpirajo uspešno vodenje. (Primer: »Vsi direktorji imajo roke obrnjene k sebi« je prepričanje, ki ne podpira dobrega vodenja. Vodenje je velika osebna odgovornost, a tudi čast, je prepričanje, ki podpira dobro vodenje.) Sestavljeno je iz posnemanja delovne prakse uspešnih predhodnikov, iz gojenja kvalitete in narave stikov, kot jih imajo dobri vodje, iz enakih ali podobnih življenjskih praks (šport, umetnost, dobrodelnost ...) in iz posnemanja odločitvenih poti najboljših (kvaliteta vhodne informacije, procesne poti, generiranje opcij, kritična evaluacija opcij, poznavanje narave dražljajev, ki nas prepričajo, in prepoznavanje metaobčutka kot podlage za akcijo po odločitvi). Torej, vodja se rodi in naredi, tako kot pianist, verjetno.

 

Kaj razlikuje velike vodje od ostalih?

Zgodovina uči, naše psihometrično testiranje pa potrjuje vsaj eno izjemno zanimivo in s splošnimi stereotipi nezdružljivo lastnost le-teh, to je, da vodja vedno misli najprej na ljudi ali procese, ki jih vodi, sam pa je od njih manjši in v njihovi službi. Ja, morda lahko zaključimo tako, da imajo vsi veliki vodje nenehno prisoten občutek, da služijo nečemu in/ali nekomu in ne da drugi služijo njim.