Objavljeno: ponedeljek, 25.6.2007
Romantika je zarota
Maj je tukaj. Rožice cveto, ptički žvrgolijo, ljudje pa se zaljubljamo. Najlepše je opazovati mlade, sveže zaljubljene ljudi, ki kar ne morejo odtrgati oči in rok od predmeta svojega poželenja.
Zaljubljenca sta srečna, samozadostna. Popolnoma sama v svojem svetu. Toda kmalu se v enačbo nekako prikrade misel, da je treba biti romantičen. Njej je treba prinesti šopek rož, njega pa pričakati v mikrospalni srajčki. Svečke in vino obvezna. In seveda večerja v najboljši restavraciji pa kar je take navlake. Ne me narobe razumeti, krasno je dobiti rože in pričakati svojo ljubezen v prej omenjeni spalni srajčki, toda … Se vam ne zdi, kot bi šlo za prisilo? Polni smo namreč oglasov o romantičnih sprehodih ob sončnem vzhodu na eksotičnih plažah, slik dragih parfumov, ki jih nadvse seksi moški izroči svoji izbranki in še dražjih avtomobilov, ki ju popeljejo v sončni zahod. Mediji nam določajo okus, ter kaj je prav in kaj ne. Kaj je romantično in kaj ne. Kaj je ljubezen in kako se izkazuje. Kajti če škrtarite, pomeni, da ne ljubite zares. Lepo prosim!
Klišeji
Nekako ne morem mimo večnega, že močno zlajnanega klišeja, ko moški, ki je seveda bogat, lep, pameten, uspešen itd., povabi žensko na večerjo. V Rim ali Pariz. Ne na Tromostovje ali Lent. To ni dovolj romantično. In seveda, če si že dovolita »cenene« izlive ljubezni, kot so pohajkovanje po parkih, trganje rožic s tujih vrtov, lizanje sladoleda …, sta v tem primeru oba neznosno bogata ali vsaj eden in po možnosti si prvič vsaj eden privošči prost dan. Značilen primer takega klišeja je film Pretty girl z Julio Roberts in Richardom Gereom. Taka zgodba se nato nadaljuje v pravo ljubezen, ko oba v hipu ugotovita, da ne moreta več živeti brez onega drugega. Sledi prstan. Seveda ne kakršen koli. Navadno v velikosti vsaj Triglava, če ne Mount Everesta. Ali pa je neka kičasta igrača, ki izvabi solze zaradi svoje simbolike. Če še niste na inzulinu, boste prav kmalu.
Presenečenje
Zakaj sem tokrat proti? Preprosto zato, ker mi povsod poskušajo vsiliti zgodbo o tem, kaj je romantično. Sem namreč, po teh standardih seveda, popolnoma neromantična oseba. V meni je romantično čustvo popolnoma zakrnelo, čeprav mislim, da nikoli ni bilo ravno preveč razvito. Ne maram presenečenj v slogu: »Glej, kako sem dober in ti nosim darila.« Ha, vtakni si jih tja, kamor sonce nikoli ne posije. Če si mi dal darilo, si ga dal zaradi sebe in ne mene. Torej!!! Ali pa še hujši scenarij. Iz službe pridem utrujena, živčna in polomljena. Edine misli, ki mi takrat prešinjajo glavo, so tuš, gora hrane in pol ure miru. In da me partner počaka s presenečenjem: »Draga, greva na večerjo.«?! Kolikor se poznam, bi to bila njegova zadnja večerja. Ker imam srečo, da imam ob sebi redek primerek pametnega pripadnika moškega spola, mi nikoli ne pripravlja takih presenečenj. Najhujši scenarij je, da me preseneti z romantičnim potovanjem. Prvič, kljub temu, da si želim videti Bali, Maldive in kar je kičastih in čudovitih stvaritev narave, si tega morda ne želim videti ravno takrat. Drugič, kako lahko partner ve, čeprav si vse poveva, ali nimam kakšnega nujnega opravka, ki se je pojavil zadnji hip? In ne nazadnje, kdo razen mene mi lahko spakira? Tukaj je še nujen šoping pred potovanjem in vsi mogoči in nemogoči opravki. Da ne govorim o tem, da se je partner trudil, izgubil kup časa in denarja, jaz pa bi morala biti hvaležna za nekaj, česar si ne želim. Ojej, ojej. Iz česar sledi, da presenečenja lahko povzročijo več nevšečnosti kot ne.
Happy end je pravzaprav šele začetek
Gledate kdaj filme in serije, ki prikazujejo zgodbo do poroke? Se vam ne zdi, da »ta veliki dan« prikazujejo tako, kot da je to vse? Nato pa ni ničesar več. To me grozno moti. Poroka je samo en dan v življenju. Vsekakor poseben in lep dan. Toda to je dan za dober žur. Zato ne razumem, ko želijo vnesti noro histerijo v celotno dogajanje. Zakon se začne naslednji dan in je bistvo poroke. Dva človeka, ki živita skupaj. Ne pa tisti en dan, ko se zapravi pravcato premoženje, spre vsa družina in celo pozabi na partnerja, dejstvo je, da je ta dan namenjen obema. In da ni tako kot v filmih: happy end. O ne. To je šele začetek.
Kljub temu pa, če še vedno gojite sanje o svečah, šampanjcu in romantičnih filmih, si lahko pomagate z nasveti z raznih spletnih strani. Tam je na kupe tovrstne, po inzulinu hlepeče krame.
Merila
To je naporno. Živeti po merilih drugih, ki dobijo plačo za to, da si izmišljujejo bedarije, zaradi katerih postanemo depresivni, ker ne dosegamo »standardov«. Ne potrebujem potovanj presenečenja niti romantičnih večerij, na katere nisem pripravljena. Potrebujem vročo in dišečo kavo, ki me čaka ob koncu tedna zjutraj, ko se zbudim. In prijazne besede, ko sem popolnoma na tleh. Ko mi moja boljša polovica zmasira otečene in utrujene noge, ne potrebujem Rima ne Pariza. Če pa dobim rože, mi jih mora partner dati, ker si to želi on, in ne, ker meni, da si to želim jaz. In to, dragi moji, je še bolj naporno kot kar koli drugega. Zato pa se izplača.
Najbolj sluzasti filmi:
Sporočilo v steklenici – lepo prosim, kdo si želi moškega, ki se cmera in joče in se hoče ubiti, ker mu je umrla žena?! In zraven peca neko trapo, ki misli, da je tip dan od Boga. Resno, ali bi res želele moškega, ki ljubi pokojno ženo in vas niti ne opazi? Mislim, da ne.
Duh – uf, saj veste. Tipa ubijejo in on kar naprej hodi k svoji dragi. Očitno mu ni jasno, kako stvar deluje. A, ja. Potem odide v luč.
Mesto angelov – on je angel, ona ni. Ker je angel, pač nič ne more. Zato noče več biti angel. Toda ona umre. No, ja. Robčki obvezni. Tona robčkov. Kar celo tovarno potrebujete.
Ljubezenska zgodba – nesporna zmagovalka v kategoriji inzulinskega šoka. On bogat, ona revna. Oba mlada in lepa. Zaljubljena kljub nasprotovanjem. Ona umre. On toči solze.
Se samo meni zdi ali pa drži, da na koncu vedno kdo umre?
Romantične pesmice:
When A Man Loves A Woman – Percy Sledge
Love Songs – Elvis Presley
Only you – The Platters
You Sang to Me – Marc Anthony
Priporočam pa še Franka Sinatro, Deana Matina, Enriqueja Iglesiasa …
Ljubezenske izjave v tujih jezikih:
Albansko: te dua : te dashuroj
Finsko: Minä Rakastan Sinua
Iransko: Mahn doostaht doh-rahm
Korejsko: Tangsinul Sarang
Navaho: Ayor Anosh'ni Ndebele : Niyakutanda
Sodobni ljubezenski romani
Če niste ravno pristaš zbranih del Barbare Cartland in vseh njenih petih milijonov romanov ter Victorie Holt, vam predlagam nekaj sodobnih ljubezenskih romanov:
Helen Fielding: Dnevnik Bridget Jones
Gaby Hauptman: Samo mrtev moški je dober moški
Gaby Hauptman: Iščem impotentnega moža
Gaby Hauptman: Ljubimec preveč je še vedno premalo
Marian Keyes: Suši za začetnike
|