Objavljeno: torek, 25.4.2006
Prijaznost
Prijaznost. Ne klečeplaznost, niti laskanje, še manj hinavščina. Preprosta človeška prijaznost. Tako prijetna za vse, za prejemnike in ponudnike. Pa tako težko dosegljiva. Že davno sem se odločila, da želim biti prijazna do vseh. Če se le da. In ponavadi se. Ne sprašujte, kako. Čisto preprosto je. Ali, kot bi neznani avtor, ki sem ga našla na spletu, rekel: »Do vseh bodi prijazen, tudi do tistih, ki so nesramni do tebe – ne ker so oni prijazni, temveč ker si ti prijazen.«
Ko sem pripravljala nov članek za svojo rubriko, me je urednik spomnil, da pravzaprav pišem za revijo, ki je namenjena uspehu. O trženju je tako ali tako napisanega izjemno veliko, kako iztržiti sebe, pa ne. Torej, dragi bralci in bralke, tokratno temo bomo obdelali na zelo oseben način. Vsi, ki smo se kdaj koli potegovali za kakšen posel, službo ali kar je takega, smo morali prikazati sebe v pravi luči. Morali smo se znati iztržiti. Kruto, toda resnično.
Pričakovanja.
To ne pomeni nič slabega, pomeni le, da moramo vedeti, kaj oseba na drugi strani pričakuje in ji/mu realno predstaviti sebe in koristi, ki jih prinesemo s seboj. O strokovnosti ne bom izgubljala besed. To, mislim, da je čisto jasno. Brez strokovne podkovanosti pač ne gre. Lahko pa govorimo o osebnostnih lastnostih. Ko sem v prejšnjih številkah revije pisala o trženju, če se spomnite o iskrenosti in spoštovanju, lahko rečem isto tudi pri osebnem pristopu. Tokrat pa bom pisala o prijaznosti. Zakaj? Koliko ljudi je zares, iskreno prijaznih? Razen ko imajo takojšnjo, »instant« korist. Zalo malo. Ste med njimi? Jaz sem. Že kot majhna sem se odločila, da bom prijazna. Zaradi sebe.
Zgodba.
Dolgo nazaj, ko sem bila še prava smrklja, sem gledala nek film ali nadaljevanko (toliko sem stara, da že pozabljam naslove). Glavna vloga je bil nek fant Feliks. Bil je izjemno lep, uspešen, priljubljen, a kljub temu do vseh prijazen. Ko mu je nekdo postavil vprašanje, kako da je tako prijazen do vseh, če mu ni treba, je preprosto odgovoril, da zato, ker se ima rad. Hecno, ne. Ima se rad, a je prijazen do ljudi. Vajeni smo, da so taki, ki se imajo radi (ja, seveda, in potem svizec …) neprijazni, vzvišeni, oholi …. On pa se preprosto ima rad. Dolgo sem razmišljala o tem in prišla do krasne ugotovitve: Če se imaš rad, si želiš, da bi lepo živel. Da bi lepo živel, te morajo drugi sprejemati. Da bi te drugi sprejemali, moraš biti prijazen – iskreno prijazen. Kar pomeni, da so prijazni tisti, ki imajo radi sebe in skozi to tudi druge. Ne bodite razočarani, če vam nisem razkrila bistva vesolja. V tem primeru preberite Štoparski vodnik po galaksiji (naj vam namignem, odgovor je 42). Pa še ena pametna: Zaradi prijaznosti je življenje lepše in lažje. Garantirano. In preizkušeno.
Prijaznost.
Toda, vrnimo se nazaj na začetek zgodbe. Smo v nekem kolektivu. S kom se raje družimo, s prijaznimi ali z onimi drugimi? Koga raje zaposlimo ali sprejmemo v svoj kolektiv? Enostavno, vedno in povsod prijazne ljudi, tudi če sami nismo taki. Ker se s prijaznimi ljudmi da delati. Govorimo o prijaznih, ne brezhrbteničnih ljudeh. Takih, ki z veseljem priskočijo na pomoč, ne da bi pričakovali, da se jim vse takoj povrne; ki sodelavcem prinesejo krofe, ko se vračajo s sestanka in so ravno na Trojanah, ali piškote iz pekarne. Mogoče rože za 8. marec ali kaktuse za dan mučenikov. Take ljudi »zavohamo«. So prijazni in priljudni ne glede na položaj, ki ga zasedajo, ne glede na plačo, ki jo imajo. In so tudi taki, ki so žal neprijazni vedno in povsod. Ker so preveč »pomembni«. Takih se vsi izogibajo. Da ne bo pomote. Če ste prijazni, pomeni samo, da se imate radi, da cenite sami sebe in se ne bojite, da vas bodo drugi imeli za manj pomembne. Še vedno se lahko, ali bolje rečeno, morate postaviti zase. Še vedno lahko tu pa tam udarite po mizi in »date vedeti«, kaj je prav in kaj ne. Toda vse to lahko opravite z občutkom do sebe in drugih ali brez tega. Ker je ta svet veliko lepši in večji, če spremenimo perspektivo. Ko se zjutraj, kljub dežju, nizkem pritisku, gneči na cesti in kar je še neprijetnosti, preprosto odločim za lepši dan. Kajti vsak sam se odloči, kakšen bo dan, ki je pred njim. In kako ga bo sprejel. Kakšno vlogo bo igral v svojem življenju, četudi le za 24 ur. Ki se lahko spremenijo v teden, teden v leto, leto v življenje.
Zato ne bodite namrgodeni! Imeli boste grde gube!
Bojan Straže, tržnik, pisec, oblikovalec, razvojnik:
»Živ sem – torej sem prijazen. Prijaznost je tisto osebno, kar vnesem v stik z drugimi in kar vse nas loči od kamnov. V poslu je veliko neprijaznosti zato, ker so nekateri pozabili, zakaj so v poslu. V sami prodaji je prijaznosti precej več – tam dobri prodajalci vedo, da je prodaja intimen stik med dvema in če je razmerje plodno, se rodi še veliko prijaznih prodaj. Prijaznost nekoga, ki stoji pred nami, je sporočilo že samo zase. 'Glej,' pravi, 'glej, kako lepa bi lahko bila prihodnost. Užijva te skupne trenutke in narediva kaj iz njih. Sproščeno odpri denarnico in posezi po sanjah.' Ste že doživeli to visoko pesem prodaje? So vam že prodali nekaj, kar ste kupili z nasmehom na ustih in glavo v oblakih? Prijaznost je bila to, verjemite mi. Oluščila vas je kot nežno čebulico in vaše bistvo odprla soncu. Prijaznost je darilo, ki ga nenehno trosimo drugim in ga nikoli ne zmanjka. Tudi ko pišemo. Tudi jaz, tu in sedaj. Predstavljajte si zdaj, da odložite to navdiha polno revijo in odprete pismo, ki so vam ga ravnokar prinesli. V njem so moje besede, prijazne, kot sem jaz sam. Čez dan pišem prodajna pisma, ki prepričajo množice, da postanejo prijazne in odprejo denarnice. Če bi vam predlagal, da prav vam napišem prodajno pismo, ki bo odprlo denarnice vaših strank, bi se vam to zdelo zelo prijazno, kajne? Zdaj razumete moč prijaznosti. Nima smisla, da bi se ji upirali. To je najboljše v vas, razdelite jo!"
|