Objavljeno: petek, 20.6.2008
Nova vrsta (pod)človeka
Pravkar sem skovala super izraz: brezjajčni pezdetki. Oh, prosim, ne se zgražati, ker taki tudi vam najedajo živce in kradejo čas ter energijo.
Kako hecno je, da kljub vsemu razvoju, ki ga je človeška družba doživela skozi tisočletja obstoja, živijo posamezniki, ki se kot deževniki skrijejo v svoje luknje in le tu in tam ob ugodnih pogojih (za deževnike je to dež, za take ljudi pa zaščita 'močnejših') prilezejo ven.
Pa da ne bo pomote. Taisti si ne upajo nikomur nič reči, le svojemu zaščitniku jokajo nad nesramnostjo drugih. Mogoče celo nad njihovo agresivnostjo. Jasno, verbalno. Če pa stvar pogledamo s širšega zornega kota, gre za to, da ti nimajo jajc (zato brezjajčni), da bi se v kateri koli debati postavili zase, hkrati pa vedo, da njihovi argumenti ne bi zdržali močnejšega pritiska. Ko je debata mimo, pa v jok in stok (zato pezdetki).
Stvar je v komunikaciji. Sicer z obeh strani, a če pogledamo, je po navadi tako, da ti osebki (žal je to najlepši izraz, ki ga trenutno premorem) ne znajo komunicirati. Ne živijo. Celo dihajo komaj. Neverjetno. Imajo pa neverjetno sposobnost, da kradejo energijo drugim. So kot vampirji.
Za razliko od vampirjev, ki se preprosto odpravijo na lov za svežo krvjo, si oni ne upajo. Samo prisesajo se na nekoga in poskušajo preživeti pod njihovo zaščito.
Jasno, da sem kot zaščitnik takih zelo slaba. Ne le to. Z veseljem jih žrtvujem na oltarju svojih egoističnih strasti in jih gledam, kako se cvrejo v lastnem nelagodju.
Mater, se vam ne zdi, da sem hudobna? Mah, ne. Nisem. Le žrtvovati se ne nameravam za vsakogar, ki ima sekundo časa, da me prinese okoli in me izkorišča.
Toda, celotna zgodba je še širša. Ljudje smo po nekem čudnem naključju precej krvoločna in borbena bitja, kar dokazujejo vse vojne v naši zgodovini. Bojevniki, ne glede na raso ali vero, so bili spoštovani. Kje so bojevniki zdaj? Kje so vitezi in vikingi, mavri in masaji, kje so (predvsem) moški, ki si upajo živeti in se boriti za svoje ideale. Res nisem zagovornica vojne. Daleč od tega. Toda boj lahko oz. bi moral potekati tudi drugače. V drugih pogojih, na drugačen način. Mogoče pa je vprašanje v principih in idealih? Mogoče jih ti osebki nimajo. Kar posledično pomeni, da životarijo iz dneva v dan in se oklepajo svoje nesreče, svoje majhnosti, ki je večja od vesolja.
Kaj narediti? Nič. Popolnoma nič. Celo tako daleč je dobro iti, da se popolnoma izognemo takim ljudem in jih ignoriramo.
A na srečo obstaja tudi druga plat medalje. Obstajajo tudi ljudje, zaradi katerih se zjutraj tako rada zbudim. Ker vem, da jih bom srečala, da bodo njihove ideje, njihov razum in dojemanje sveta polepšali moje dneve. Neskončno rada imam take ljudi. Rada se družim z njimi, grem na 'čik' pavzo ali kavico. So zanimivi, polni življenja, idej in lastnih načel. Znajo se pogovarjati in argumentirati svoja stališča.
Zato je življenje tako lepo. Zaradi tistih 'pezdetkov', ki mi olajšajo izbiro teme za članke, in tistih čudovitih ljudi, ki z menoj obdelujejo take teme. Ne nazadnje, ni pomembno, kdo si, pomembno je, kakšen si. In da si všeč meni.
Ne nazadnje, ni pomembno, kdo si, pomembno je, kakšen si. In da si všeč meni.
|