Objavljeno: ponedeljek, 26.3.2007

"Smisel življenja je..."

Tako se je začelo
Predpostavimo, da je zdaj vse v redu, da nimamo problemov in se ne ukvarjamo z eksistencialno krizo. Prav, torej nam gre vse kot po maslu, nekega jutra pa se zbudimo in se pojavi mali, drobceni glasek, ki tečnari in cepeta in nam ne da spati. ,,V čem je smisel? Zakaj sem tukaj, kjer sem? ". Večno vprašanje človeka.
Ne vem, kdo se je prvič spomnil, da bi se to vprašal, in ne želim raziskovati na to temo, imam pa svojo predstavo o tem. Saj niste dvomili, mar ne? Torej, nekoč davno, ko so naši predniki bili še krepko pokriti z dlako, a ne več s kožuhom, se je nek filozofsko talentiran osebek po napornem lovljenju mamutov ali podobnih kosov mesa usedel pod drevo, zagledal v zvezde in pomislil:,,Ali je to vse? Da se ves dan podim za mamuti in iščem pterodaktilova jajca in potem mrtvo utrujen obležim v svoji jami, da se mučim s svojimi tečnimi kosmatimi potomci, ki mislijo samo na zabavo? Kaj pravzaprav počnem tukaj?" In je globokoumno strmel v zvezde in žvečil zdravilna zelišča proti zadahu.

Dobro jutro, Kolumbo!
Vsaka generacija na tem planetu misli, da je odkrila Ameriko in toplo vodo v enem. Ja, seveda! Dobro jutro, Kolumb ali Kolumbi. Ne, nihče med nami ni odkril nič novega na tem področju. Človeški rod se o tem sprašuje od tistega zgoraj opisanega trenutka, razlika je le v tem, da se danes o teh vprašanjih sprašujemo glasneje in s podporo medijev. Medtem ko imamo danes o teh veliko več časa in možnosti kot kdaj koli prej, so naši predniki doživljali take trenutke razmeroma redko. Ob kopici otrok in vsem fizičnem delu, da bi preskrbeli svojo družino, niso imeli ne časa ne volje spraševati se o tem.
Pa še ena razlika je. Nekoč so ljudje brezpogojno verovali. V Boga in v religijo kot inštitucijo. Če je duhovnik rekel, da je bistvo trpljenje in bo potem fino, so pač trpeli in vedeli, da bo potem fino. Če je kdo podvomil, je šel k spovedi, pa je bilo vse O.K., če pa je naglas podvomil, so ga dali na natezalnico ali grmado. Problem rešen. Danes preprosto ljudje verujemo v … ojej, v kaj verujemo? Eni v Boga, drugi v naravo, spet naslednji v višjo zavest, nekateri v hudiča ali pa v nič. Imamo izbiro. In posledično kopico vprašanj.

,,Smisel življenja je jahanje oblakov, pihanje v sonce in lomljenje korakov, sanjanje parnika na modrem ogledalu, piknik z mravljico in luknja v sandalu…" ? Bit, Zmelkoow.

Bistvo?
Ali res mislite, da imam odgovor na vprašanje? Ha! Pa še kaj. Sanja se mi ne, sicer ne bi pisala tega članka, temveč bi sedela nekje na plaži (čivava dobrodošla) in vlekla obresti od svojega odkritja. Toda, ne bodimo tako črnogledi. Pojdimo od začetka.
Že v starih časih so filozofi iskali bistvo. Filozofi so razmišljali o naravi, o človeku, o življenju in svetu in še o čem. Platon je napisal prispodobo o votlini. O. K., res se neposredno ne nanaša na bistvo življenja in obstoja, kljub temu pa je zanimiva, saj kaže naše dojemanje sveta. Naj hitro obnovim: v jami živijo ljudje, ki vidijo izključno sence ljudi in življenja izven jame. Te sence vidijo na steni nasproti vhoda. Njihov svet je omejen na to. Ne poznajo drugega sveta, druge resnice, kot je ta. Če izhajamo iz tega, sklepamo, da je bistvo življenja teh ljudi popolnoma drugačno od mojega ali vašega življenja.
Kot sem že prej omenila, pa se ljudje večinoma niso ukvarjali toliko s tem problemom kot danes. Le filozofi in znanstveniki, torej intelektualci tistih časov, so imeli čas in možnosti za tovrstne ideje. Alkimisti so sicer poskušali narediti eliksir večnega življenja, dvomim pa, da bi priložili navodila za uporabo in vse bistvene podatke o življenju.
Bolj kot o bistvu pa so se ljudje ukvarjali z moralo. Intelektualec, Kant, je govoril o morali, sicer na današnjemu človeku težko sprejemljiv način, a vendarle. Pa ne le on. Zaradi morale so se lomila kopja, vsako obdobje je nekaj svojega dodalo k temu, navadni ljudje so pa s svojo ,,kmečko" logiko sprejemali le-to. Še vedno je lažje spoznanje, da je sosedova dečva nemoralna, kot da se ti sanja, ne zakaj si na tem planetu.

,,Svet je tisto, kar ti misliš, da je. Zato o njem razmišljaj drugače in življenje se bo spremenilo. – Kar koli že misliš, obrni na glavo." (Paul Arden)

Končno smo se osvobodili spon srednjega veka, ki nam je določal prav vsako malenkost v naših življenjih. Počasi smo si ustvarili svet, v katerem lahko dokaj udobno živimo. Tehnologija nam omogoča, da marsikakšno delo opravimo pol hitreje ali pa da se celo brez našega napora opravi, izobrazba in znanje pa, da vidimo širšo sliko. Žal je ta slika postala kolaž Piccasovih in Dalijevih umetnin, ko samo strmimo in se nam še sanja ne, kaj vidimo. Sicer se najdejo posamezniki, poznavalci, ki pravijo: ,, Jaz vem, to je to…" Bla, bla. Nihče ne ve.

Dolgo časa sem se mazohirala s tem vprašanjem. Nikakor mi ni šlo v glavo, v čem je smisel mojega obstoja na tem planetu. Podaljšanje vrste? Ni šans. Imam samo enega otroka in pri tem nameravam ostati. Na kupe ljudi je, ki imajo mnogo več otrok. Genetska raznovrstnost? No, ja. Še vedno je pri toliko milijardah ljudi moj DNK zanemarljiv. Moja genialnost? To je sicer res, a še vedno premalo. Ljubezen? Prav, kar nekaj ljudi imam rada, nekatere zelo, zelo. Žal pa jih veliko ne maram. Zelo, zelo. Pojma nimam.
Kar pa me še bolj bega, je sledeče: če življenje nima smisla, zakaj se potem človeštvo razvija, tako tehnološko kot tudi razumsko? In če ima smisel, zakaj se tako, hitro kot se tehnološko, ne razvijamo tudi moralno, duhovno?
Nekje sem brala, da naj bi bila Zemlja kazenska kolonija za neke druge planete. Torej so ljudi nekoč za kazen poslali živeti sem, kot so kaznjence v Avstralijo. Kljub temu ne vidim smisla, razen da homo sapiens ni naš prednik. Kar je v redu, bil je preveč kosmat za moj okus.
Mogoče ni smisla. Mogoče gre za vero. Ali pa za cilj. Ali pa preprosto, da iz življenja iztržimo največ, kar lahko, in se ne pustimo teptati in nikogar ne teptamo. Mogoče je res bistvo življenja ,,ležanje na plaži z možgani na off in čivavo na straži". Tudi to je nekaj. Posebej na lep poletni dan.

Mogoče pa je tale ,, globoka" misel blizu smisla: "Življenje ne bi smelo biti pot, katere cilj je priti do groba z atraktivnim in dobro ohranjenim telesom. Boljše bi bilo, da do njega pridemo s čokolado v eni, z martinijem v drugi roki, totalno izrabljenega telesa z vzklikom Au, kakšna vožnja! " 

                 Število glasov     v %
Življenje je:
Dolgo               246               3
Kratko            1667             17 
Lepo               3055             31
Svetlo               554              6
En sam boj     3694             38
za preživetje
Drugo               509              5
Skupaj           9725           100
Vir: Najdi.si ankete.