Tale recesija me je sesula. Psihično. Preprosto nisem imela volje niti energije karkoli napisati, saj je vsaka moja beseda zvenela pompozno in prazno. Ja, namen Srečnega egoista je v osnovi tak. Toda, ob množicah, ki trepetajo za svoj obstoj sem preprosto obmoknila.

Toda...

...I'm back

In  lepo je biti nazaj. Navsezadnje je toliko stvari, ki bi jih morala skritizirati pa sem samo tiho šla mimo. In toliko stvari ob katere bi se lahko obregnila, a glej ga zlomka, nisem.  Groza, to nisem jaz.

Torej, dragi moji, kot rečeno, sem nazaj. Hvala za vse kritike. Prijazne in tiste neprijazne. Še posebej so mi všeč tiste, ki nimajo ne repa ne glave in so podkrepljene zgolj z vulgarnostjo, ne z argumenti. Ki so same sebi namen.

Kratka razlaga za tiste, ki še niste brali egoista in osvežitveni tečaj za vse, ki ste ga redno spremljali.  Dnevnik srečnega egoista obstaja zato, da lahko povem vse oslarije, ki mi padejo na pamet. Prav tako vas z veseljem sprovociram. Če se odzovete, kot rečeno prej, z vulgarnostjo in brez glave in repa, sem dosegla svoj namen, če pa me pohvalite .... hej, dejstvo je, da sem daleč najboljša. Hm... ok, ok, po belem kruhu s hrustljavo skorjico.

Torej, poglejmo kaj se je kaj dogajalo v tem času

Uau, imeli smo volitve. Vsi naši vrli politiki so bili lepi, polikani in olikani in so nam sadili rožice. Prodajali bučke mogoče? No, ja. Saj morajo, to je njihov poklic. Plačujemo jih zato, da nas, res mi je žal, toda druge besede ne najdem, nategujejo. A si predstavljate, da vas nekdo plačuje zato, da se mu lažete, ga zavajate, za vse iščete izgovore. In vas vsakič znova in znova in znova voli. Vas hoče. Želi. Samo vi ste zadnje upanje za tole deželo. Kaj deželo! Planet! Vesolje!  Ne glede na strankarsko pripadnost, veroizpoved, barvo las ali številko čevljev. Samo, da je naš.

Ja, imeli smo tudi pandemsko gripo. Zajela je cel svet. Panika. Opustošenje. Po medijih, seveda. Ter političnih kuloarjih, kjer so se sklepali posli in dobički. In je naš vrli minister tržil na ves glas cepivo. In vsak, ki se ni cepil je bil cepec. No, ja. Sem pač cepec. Kar pa je najbolj žalostno je to, da bomo spet sami plačali vse. Če smo se cepili ali ne. Zgodba nima ne konca ne kraja.

Vmes so se ljudje pobunili, da imajo prenizke plače. Pa je rečeno, da bo vse propadlo in ne bo šlo drugače kot je. Ali je tukaj potreben komentar?

O ja, bili so tudi bullmastifi. Vsi so v zrak skakali, ker je Baričevič bil ženska. In ker naj bi spolno nadlegoval pse. Samo še o tem smo govorili. Tema št. 1 za našo malo deželico. Uau!!! Zgodba, ki je polna žalosti in nesreče. Tako za pse, ki naj bi to doživljali, kot za zdravnika, ki se mu je zgodil krut konec. Bodimo realni , videli smo samo vrh ledene gore. Mediji so pograbili zgodbo in začeli trgati vse 'vpletene'.  Huje kot bullmastifi svojega gospodarja. V tej zgodbi je žal preveč žrtev. In ne, ni zanimiva, je skrajno žalostna. In njen potek je v sramoto vsem, ki jo ustvarjajo in ki jo spremljamo.

Družinski zakonik je ravno v obravnavi. Nekatere skrbi za blagor otrok. Kako jih lahko homoseksualci vzgajajo. Kako neki? Tako kot vsi normalni ljubeči ljudje pač. Če bi jih srbelo za blagor otrok ne bi bilo revnih otrok v obupnih razmerah. Ne bi bilo otrok, ki gledajo svoje starše kako obupano iščejo rešitev iz krize za katero niso sami krivi. Ne bi bilo otrok, ki jih ne ljubijo in ne skrbijo zanje. In ne bi bilo otrok nad katerimi se izživljajo celo tisti, ki bi jih morali varovati. Otroci si zaslužijo ljubezen. Zaslužijo si vse kar jim lahko vesolje ponudi.

Prihodnost je ženskega spola

Ne bomo o Kresalovi, ki je to izjavila. Bomo o našem Chucku Norrisu. Petri Majdič. Ženska je carica. Kot veste, vsaj tisti, ki spremljate egoista, ne maram športa. Niti športnikov. Majdičeva pa je edino bitje v športu, ki sem ga kdajkoli spoštovala. Ker je močna, odločna, fer oseba. Ker ni sebična, jamranja in izgovorov polna mila jera. Največji problem je v tem, da je Mazijeva ob dveh kolajnah ob Petri zbledela. Toda, punce so prinesle kolajne. Kako že gre? Aja, prihodnost je ženskega spola.

Ne smemo pa pozabiti na naše nogometaše in JAR. Popolna evforija. Tekmo sem spremljala na varni razdalji od moškega dela družine. Bila sem na facebooku. In navijala. V živo. On-line. Zdaj mi pa ni več jasno ali smo tako zelo veseli, ker gremo na svetovno prvenstvo ali ker naši sosedje ne grejo. Najbrž je sladkost zmage samo dopolnilo slednje. Če ne drugega smo dobili malo morje (Piranski zaliv?) dobrih šal na ta račun.

Vmes je bila tudi zgodba o kopačkah, ki mi še vedno ni jasna. Ali je predsednik vlade očistil kopačke ali ne? Pa predsednik države je strastno navijal našim zmagovalcem. Kar zveni nenavadno, kajti gre za zelo zadržanega gospoda.

Kaj bo sledilo?

Meni se sanja ne. Vem le to, da bodo mediji vedno bolj vsiljevali in krojili javno mnenje. In da se bodo veliko manj osredotočali na pomembne teme. V ospredju bo samo še rumena barva. Žal. Samo od nas bo odvisno ali bomo dovolili, da vplivajo na nas ali ne. In ali bomo poskušali videti tudi drugo plat medalje. Ali pa bomo preveč leni in nezainteresirani. Zadovoljni, ker nam bo nekdo drug vse postregel.

Dragi moji, prosim, res prosim, bodite egoistični. Bodite zahtevni. Bodite tečni. Ne dovolite, da vam kdo govori kaj je prav in kaj ne. Tudi zavoljo ljubezni ne. Nihče ni vreden, da zgubite svoj jaz. Ne verjemite nikomur, ne medijem ne politikom, nikomur. No, razen meni, seveda.