Objavljeno: torek, 08.4.2008
Pozor, egoist za volanom
Pri branju Venesinega dnevnika srečnega egoista me je zgrabil navdih, da rečem še jaz kakšno o egoizmu.
Seveda, gre za aktualno vero. Gre za vero, ki pridobiva moč. JAZ! MOJE! Vem, pa ne povem, kar ne veš, je tvoj problem! Vidim, pa mižim, imam pravico, da tako živim! Kdor prvi pride, prvi melje in briga me za tvoje želje! Naredim ti uslugo, če mi bo ravno na poti, če pa misliš, da z nje zate skrenem, si v zmoti! No, vsaj jaz vidim egoizem tako in nisem mu naklonjena. Pravzaprav me jezi kot sam vrag.
Sicer pa verjamem, da so egoisti res srečni. Sami zase. Sami sebi so dovolj. Sami sebi so središče vesolja. In ker so časi taki, da je vera egoizma vedno močnejša, nam na svetu primanjkuje altruistov. Ljudje so pogruntali, da zahteva altruizem preveč energije, da je to sicer lepa, vendar neumna vera. Neumna zato, ker sili ljudi k razdajanju in dejanjem, ki jim lahko škodijo; in lepa, ker zna rešiti življenje. Zato so ljudje ugotovili, da je altruiste bolje poznati, kot pa to biti sam. Seveda, za vsak primer! Človek nikoli ne ve, kdaj bo potreboval rešitelja. Nikoli ne ve, kdaj ga bo kdo hotel posiliti, oropati, pretepsti, ozmerjati ali mu kako drugače škodovati. V takih primerih je altruist nebeški angel. Junak, ki zavihti meč in tvega za rit nekoga drugega. Pa ne za katero koli rit, ampak za tvojo! Njegovo! Sosedovo! Za rit vseh povprečnih egoistov. Seveda povprečnih, vendar srečnih. Pametnih! »Zakaj bi tvegali, ljudje? Ne bodimo, no, nori! Naj tvegajo altruisti! Naj dajejo in podarjajo srečo, ti čudni altruisti, in bog jih lonaj. Živeli altruisti, če nisem to jaz! Bolje je jasno zagrniti zaveso in se delati gluhe. Srkati vase, misliti nase … in upati, da v stiski ne srečamo enakega sebi.«
|